Vau, že sedemnajsti dan

Juhu, zbudim se dovolj zgodaj da ujamem sončni vzhod. Pa si rečem, marija, res mi ni nč hudga. Kar pozabiš vse tiste slabe stvari ki so se ti prejšnji dan (teden, mesec) dogajale, ko se dan tako lepo začne. Medtem ko pakiram šotor me pridejo pozdravit zajci in veverice, očitno sem jim bil mal v napoto.

Potem pa naprej, najprej poiskati vodo, nato pa proti Lorci. Pridem do turističnih informacij, zaprto – delavnik od 10-14, ura pa 9:47. Ni panike, bom počakov, pa si na sončku privoščim kar mi je ostalo toastov. Pridem nazaj, še vedno zaprto. Po 10ih minutah čakanja mi posveti da je danes nedelja. Lahko bi se prej spomnil. Šit, kako je s trgovinam?! V Lorci ne najdem nobene odprte, razn McDonaldsa, zato se odpravim naprej, južno nazaj proti morju, cilj je Aguilas. Notranjost Španije je zelo hribovita, zato sem svoj plan, spremenil, pa si bom raje privoščil obalo Španije, mogoče s krajšimi izleti v notranjost, namesto 4 dnevnega kolesarjenja po notranjosti – pot bi me vodila čez 1400m visoke prelaze, kar mi ne diši preveč.

Ob hitri cesti me vodi luštna asfaltna cesta, via service, ko se kar naenkrat neha. Malo makedama, pa spet asfaltna cesta, ki se, tako kot hitra cesta začne vzpenjati. Na karti ki sem jo dobil na informacijah pa kaže da ni nobenega hriba. Hm. No, cesta na kateri sem bil se konča med enimi pašniki, ko vprašam za pot, me pošlejo nazaj od koder sem prišel, pa da morem na hitro cesto, ker je to edina pot. No, sem malo pogoljufal pa se nanjo priključil kar s te ceste, ko ravno ni bilo ograje. Švicam v klanc k neumn, ura pol 3, sonce žge, jest pa brez majce. Ne gre drgač, preveč je vroče. Na vrhu klanca si malo odpočijem, čas imam za eno butasto fotko:

 - nekako tako je v resnici, klanc na dol, kontra veter, greš pa nikamor.
Kadar se pojavi možnost zavijem na »via service« pa se potem parkrat izkaže da to ni dobra ideja, ker se kar naenkrat konča, potem morem pa kolo dvigovati čez zaščitno ograjo nazaj na hitro cesto. Na koncu se je izkazalo da je šlo za avtovio, pa sploh vedel nisem da sem že pol ure v prekršku. Glavno da sem prišel do morja.  In Andaluzije, huhu, končno. Črni oblaki ne obetajo nič dobrega, ampak kaj nej, kot da grem naprej, ob morju, gor dol levo in desno, podobno kot jadranska magistrala, samo prometa veliko manj.  Veter se skoz bolj krepi in dejansko moram biti nagnjen s kolesa v kontra stran, da lahko peljem naravnost. Ne more se odločiti ali bi pihal s strani ali proti meni, tako da se malo izmenjuje, napredujem zaradi tega zelo počasi. Malo poslikam, potem pa je ura že toliko da bi bilo fino poiskati kakšen prostor.
Pod drevesom, umaknjen s ceste postavim šotor in upam da se bo preko noči veter umiril. Čeprav sem si rekel da bom danes spal na plaži, sem na koncu končal med hribi. Zaspim kot top, zadnje čase se mi dogaja da zaspim pri prižganem računalniku in telefonu, tako da potem ponoči prav butasto gledam zakaj so prižgani...

Jure, vse najboljše!!!