Prvi - peti dan in pol :)

Bonđorno Slovenija!

Prvi dan me je pot vodila iz Kranja po selški dolini, čez Petrovo brdo, potem pa je sledil spust proti Mostu na Soči. Pa naprej proti Novi gorici. Haha, tam sem srečal enga ata, ki je ob cesti, sredi ničesar, z vedrom in krtačo pucal avto. Ne vem, a kej dodajajo v Sočo, da grejo mušice lažje dol?

Pridem v Novo Gorico, in kar naenkrat meja & Gorizia. Matr, pa sm reku da bom šel še na slovenski strani v trgovino… No, kmalu po prihodu v Italijo, sem videl, da ideja biti brez zemljevida, sploh ni tako dobra… Pa mi je sivolas gospod priskočil na pomoč in mi razložil kje je Portoguaro. No, razlagal. Hja, res se je potrudu in notr padu, pa kaj ko ga nič nisem razumel. Non kapito, sorry, skuzi. Si, mapa, info, automobile… ok, gremo gledat. Pa sva vmes naletela na enega drugega ata, ki je pa znal malo slovensko, tako da smo se nekako sporazumeli. Spotoma sem še dotočil vodo, pa sem šel naprej.

Ura je bila že pol 6ih, pred mano še cca 40km, pa nikjer nobene trgovine na poti, jest pa že lačn k pr norcih. Pa se ravno ko me je začenjalo skrbeti, prikaže na desni en nakupovalni center. Malo sem ga prepozno videl, tako da je blo treba malo prekršit pravila… ampak, sej sem ja v Italiji, kdo pa vozi po predpisih…
V štacuni sem se itak 2x zgubil med policam, zbil ena jajca, in to direkt pred trgovko. Pa spet ona men neki, jest njo butast gledam, hočem že it & se narest budalo, pa sm se spomnu da enga butlna v pajkicah in rumeni majci si bo pa že zapounla. Pa pride zravn bejba k je vidla da nč ne zastopm, in mi po anglešk pove da nej kr zamenjam jajca, da sploh ni panike. Odlično.Tko, fasngo mam, v bifeju spet dotankam vodo in grem naprej. Ha, v križišču čaka avto… si mislm, res lepo, da počaka drug avto tok dolg in ga ne izsil, mogoče pa sploh niso tko zanč šoferji tile italjani kot pravjo. Pridem bližje pa bejba sred križišča piše sms. Vzamem nazaj.

No, kakorkoli, spet sem bil na poti, vmes skoraj izgubil pol prtljage, ko se kar nenkrat ulije. Pa zapeljem pod eno drevo, itak pride dež po parih minutah skozi. Optimist. Do planiranega cilja pa še 14km. Ne no, zakvaaj, a se nisi mogu pou urce kasnej ulit. Vidim 300m naprej več dreves, stran od ceste, pa si rečem da mogoče bi pa kar tam postavil šotor. Zapeljem s ceste, notr v jarek, nekako zrinem kolo nazaj gor, pa pred mano njiva. In največji naliv. Sm reku dobr, bom pa ob njivi zakampirov. Dež+njiva=3kg blata na čevljih&14kg po kolesu. Nč fajn. Ravno ko dam vn šotor, dež neha. A me ti zajbavaš. Stlačim šotor nazaj, spet čez njivo, nazaj na cesto, dokler nisem našel primernega prostorčka… Ura je okoli pol 10ih, ko tole dokončam bi blo pa fajn it kar spat.
Tako sem po cca 9ih urah vožnje zaključil prvi dan z približno 165 prevoženih km.

Drugi dan se prebudim, pa zunej še tema – pridem iz šotora, pogledam na uro – 7 čez polnoč. No, bom šu jest kr nazaj spat, tok zgodej pa ne mislem štartat. Enkrat sem se zbudil še ob 2eh, potem pa sem spal do 20 čez 6. Takrat je bila pa že dosti ura da sem lahko vstal. Medtem ko sem si kuhal zajtrk sem za silo očistil kolo, ter počasi pakiral, ker je čez cesto že ropotal traktor, pa nisem hotel tvegati da me že prvi dan podijo. Točno ob 8ih sem bil zrihtan & spakiran, tako da sem lahko odrinil.

Ravnina, ravnina, ravnina. Skoraj tako dolgočasno kot da bi 8ur gonil kolo v fitnesu…

Malo pred Benetkami mi postane vroče, pa se odločim za postanek. Ker me je včeraj tako namočilo štumfe sušim na prtljažniku, tako da sem prve 3 ure bos v čevljih . Zato je prva stvar da se sezujem in osvobodim stopala mokrih čevljev. Spotoma še na hitro pojem in se namažem s sončno kremo;  ko brskam za kremo najdem še zobno krtačko in se spomnem da ne bi blo neumn še zobe umiti.

Pot me vodi naprej mimo letališča Marco Polo koder pristanem, do Padove, kjer se začnejo težave. Najprej sem v navigaciji pozabil spremeniti cilj, tako da sem po ovinkih prišel v center Padove, potem mi je zmanjkalo baterije na telefonu, in kot da ni dost da sem čist zgubljen, se mi odšraufa dinamo s katerim polnim baterijo ravno v trenutku ko začne deževati.
No, nekako sem zategnil vse skupaj, pa vprašal za pot, in nadaljeval proti Monsenice. Cel čas kaže da se bo ulilo, pa imam vsaj glede tega srečo, tako da vreme tokrat zdrži. Gonim, sprašujem za pot, gonim, voda, gonim, ko se mi zdi da je pa ura že vseeno tok da bi jest lahko že prevozil planiranih 170km - edini števec km – navigacija – je pa shodila. Pa kr nikjer noče bit table za Badio Polesine. Vprašam v baru, samo naravnost, 20km. Ok. Pa čez 10km naletim na policja, prav samo naravnost, 25km. Jest pa za sabo sigurno 180km že. Hm. No na koncu ugotovim da so me poslali malo na okol…Tako da dan zaklučujem s približno 210 prevoženimi kilometri, na kolesu sem bil od 8ih zutrej pa do pol 9 zvečer…

Tretji dan vstanem malo pred 6o uro, pojedem zajtrk in spakiram, tako da sem ob 7ih že na poti. Današnji dan bi moral biti najdaljši (180km) v celem tripu, tako da mi je malo rezerve s časom prav prišlo. Baterijo na telefonu sem ravno toliko lahko napolnil da lahko pogledam približno kam moram, nato pa se orientiram več ali manj po občutku – pa sej, če greš naravnost, v Italiji sploh ne morš falit.

Potem pa mi nekje med potjo uspe izgubiti list, na katerem imam napisan celoten potek poti, ker sem ga imel v žepu jakne in sem ga pozabil zapreti. Danes je sicer nedelja, tako da se sploh ne trudim z iskanjem kopirnice, upam pa da jutri najdem kakšno in si sprintam novo verzijo.

Malo pred Mantovo me ujame dež, tako da zavijem do bara na bencinski, kjer naročim prvo kavico dveh dneh, prijazna natakarica mi pa posodi še avtokarto. Na hitro dam polniti še vse 3 gadgete, vendar je po 15 minutah dež ponehal, zato sem šel naprej. Upam da so vsaj malo nafilani. To da je Italija kot orbitrek sem že omenil ane. Joj, kakšen dolgčas… no, adrenalina pa vseeno ne manjka, ko se enkrat navadiš da nasproti vozeči prehitevajo počasnejše vzporedno s tabo, se najdejo kreteni ki prehitevajo še te druge. Torej, dvopasovna cesta, nasproti tebi pa vozijo 3je avtomobili – požene kri bl kot pa kava.

10km pred Cremono me spet ujame dež, tako da dobre pol urce vedrim pod streho neke kmetije. Nato pa naprej proti Piacenzi, kjer nameravam zaključiti dan. No, tja  pridem okoli pol 7ih, potrebno je še poiskati primeren prostor za kamp. Utaborim sem se malo izven mesta, na ne preveč ravni površini, in ravno ko postavim šotor začne deževati. V tretje ta dan. Sej me ne bi motilo, vendar je šotor postavljen čudno in zamaka. Upam da ne bo predolga noč…

Danes naj bi prevozil okoli 180km; od Badia Polesine preko Mantove &  Cremone do Piacenze. Na kolesu sem bil spet 12 ur. Ugotavljam da sem kot Renault. Mašina že zdrži 300.000km, samo kaj ko prej vse crkne – noge se še nič ne pritožujejo (trkam na les),stopala ter rame imajo pa že kar probleme. Zadn čas da pridem do morja in malo slow-down.am J

Četrti dan se zbudim malo čez 6, pa se kar nekako ne morem spraviti iz premočenega šotora, zunaj je pa tudi vse mokro, tako da se na pot odpravim šele ob pol 8ih. Desna rama me tako boli da težko zdržim eno minuto, ne vem kako bom 10 ur. Pa ravno ko sem učerej pohvalil noge, so začele še-te boleti. No po dobre pol ure se noge ulaufajo, rama se pa tudi ogreje, tako da ne jamra več. Desno (južno) me ves čas spremlja hribovje, ki ga bom enkrat moral premagati če hočem priti do morja. Okoli Voghere se začnejo pojavljati prvi hribčki, in prav zanimivo je videti kako se počasi spreminja pokrajina.

Kolo mi že fajn škripa in prav nič fajn se ni z njim vozit. Razmišljam kje nej nabavim sprej za ketno ali olje, karkoli za podmazat. Ustavim na eni pumpi, pol litra olja 6€. Nimam kej s tok olja. Probam na drugi, en zaposlen govori angleško, pa mi s police vzame kettenspray pa reče da nej kar namažem, pol pa nazaj prnesem. Super! Grazie!

Ker ni ničesar zanimivega se ne ustavljam, razen v trgovini da nafilam zalogo toastov in nuttele, no, kremnega namaza,  tako da sem kmalu pred prej omenjenim hribovjem. Vmes parkrat počijem, pojem in preluftam stopala – po parih urah v vlažnih čevljih so prav hvaležna zraka&svetlobe. Kmalu me gorovje objame in vstopim v dolino reke, v kateri je prostor za cesto, avtocesto in železnico, ki se prepletajo med seboj. Tabla pravi da je do Genove še 35 km. Vijugasta cesta prav paše po treh dneh ravnine, ampak nasprotni veter v kombinaciji s klancom pa čisto nič ne. Sploh pa ne s kolesom ki ima 38kg. No sledijo ene trije kilometri dokaj strmega vzpona, kjer se vsaka kila na kolesu močno pozna, potem pa 20km navzdol. Kmalu se začne promet gostiti, in ni dolgo ko pridem do Genove. Sej table nisem videl nikjer, ampak ti da že gužva vedeti da si tam. Parkrat zalutam, in končno najdem pravo pot, tako da nadaljujem proti zahodu in mi postaja jasno da v Genovi nimam kaj iskati. Sem imel plan poiskati kopirnico in internet, pa bo to raje počakalo za drugič. Na poti srečam kamp, kjer hočejo 17€/ nočitev. Ne hvala, bom rajš zunej spal pa tud če se ne bom stuširov :D

No, pičim naprej, še enkrat v trgovino, in je ura že pol 8ih, oblaki nad hribi pa ne obetajo ravno lepega vremena,zato se odločim poiskati prostor za šotor. Ob cesti ni nobene možnosti ker je na eni strani morje na drugi pa skale, tako da se moram malo umakniti v notranjost. Ne potrebujem dolgo in  ob 8ih je šotor postavljen, tako da je danes prvič da lahko tale dnevnik pišem zunaj. In si  v miru skuham testenine, ker sem med pisanjem pozabil na njih bodo prvič dovolj kuhane – ponavadi nikoli ne morem dočakati.
To je to, čeprav sem planiral nekje 140km do Genove, je za mano še kakšnih 20km več, na kolesu pa sem bil spet ravno 12 ur.

Aja, prste na rokah pa komaj premikam, ne vem od česa je to, ali od vibracij s ceste ali zaradi stalno enega in istega položaja – na desni še gre, leva je pa obup. Za primer, sploh ne morem frcnit… oz. čisto iztegnit prstev. Tako da mi tudi to pisanje predstavlja izziv.

Zjutraj se prebudim ob pol 6ih, pa podaljšam na 6. Ustanem, da bom začel pakirati pa vidim da imam v šotoru polno mravelj. Super odlično. Kk so notr prišle, ne vem. No, pojem toaste, namažem stopala in se odpravim na pot. Za danes sem odločen da poiščem eno internet točko, tako da mi samo iskanje vzame kar nekaj časa. A nekako se mi tako skrivajo da jih nikoli ne najdem, ali pa so zaprte. No, nekaj k neuspehu pri iskanju verjetno pripomore moje neznanje italijanščine, tako da možno da sem kje zalutal J No, nazadnje končno najdem eno, sicer ne free wi-fi, ampak z računalniki, toliko da se vsaj lahko javim, da sem še žiu. 2€/pol ure. Spotoma si še sprintam izgubljen route plan in letim naprej. Tina, prav lepo te je bilo slišati, čeprav na kratko. Sledim tablam Imperia, pot me vodi večinoma ob morju, vendar skoz gor in dol, sigurno sem nabral ene 600 višinskih metrov, kar pri 106ih kilah ki jih morem voziti, sploh ni malo. Skozi Imperio nadaljujem proti Sanremu. Pot me vodi po rees lepi kolesarski poti, ki jo odkrijem čisto po naklučju. Na poti same palme, plaže z mivko in vidim prve kopalce. No, mogoče se jutri tudi jest vržem v morje. Iščem primeren bar, da napolnim gadgete, pa ni nič pametnega. Naprej proti francoski meji zavijem z glavne ceste proti centru ??mesta, kjer mi  povejo za free wi-fi točko. Super, sem jo tudi našel, samo še prej je potrebno napolniti baterije, da lahko potem objavim na blogu. . Na žalost v baru kjer to pišem ne vleče vajrles, tako da bo potrebno objaviti kasneje. No ko pridem nazaj do hotspota se mi pa noče povezat. Windows, takrt k ga rabiš pa zataji. Grem naprej proti Sanremu, načrtovanemu cilju, malo gledam za tablami wi-fi, pa kar nikjer nobene, kar naenkrat pa konec mesta. Uf, ja nč, bom šu pa še mal naprej, tko ne morm sred mesta kampirat. Ura je že pol 8, zadnji čas da poiščem trgovino, ker nimam čisto nič hrane več s sabo. No, da jo najdem in zrihtam vse je ura 8, zdej morm pa res poiskati prostor za ukampirat. Table pravijo da je do francije še 6,5km… jest bi pa vseeno bil danes še v Italiji… Z glavne ceste zavijem v hrib in se po zlooo strmem klancu počasi vzpnem za kkašnih 80,100 metrov in pridem do konca ceste, kjer postavim šotor. Upam samo da je dosti odročno da ne pride kdo mimo. Razpakiram in vidim da sem pozabil na vodo – imam jo samo še 6,5dl, premalo da bi si skuhal špagete in imel še dosti za pit…. Bom danes samo na toastih :D

Dnevna statistika: od pol 8 do pol 9 na kolesu, prevoženih cca 170km, 20 več kot po planu.

Lahko noč

Šesti dan se zbudim že ob pol 6ih. Pojem in na hitro spakiram tako da sem malo pred sedmo že na poti. Ni dolgo ko pridem do meje s Francijo, vozniška kultura je takoj boljša, haha :)

Gor in dol, pa pridem v Monaco. In se zgubim, pa me policist usmeri v pravo smer... nisem imel tam kaj iskati... sem pa pomoje vozil skozi en tunel kjer vozijo F1. Morm naslednič gledat, če je to to. Nadaljujem naprej proti Nici, ob cesti je en javni wc, ki mi požre 20 centov pa se še odpreti noče. Pol pa nč, nesramnež... bom že nekak.
V Nici srečam bejbo, se matram z francosčino, pa se je ona še bl ustraš k pa jest. Sva po angleško naprej in mi pove da če ne drugje je pa wi-fi v McDonaldsu. Ja super, če je pa tko, pol pa sploh ni več problema, meke pa res ne bo težko najdt. No tako da se oglašam iz tukej, sedaj pa naprej proti Saint Tropezu, potem pa nekje najdt prostor za spat :)