Dvaindvajseti dan

Danes me zbudijo sončni žarki skozi šotor. Uf, sem pa potegnil. Počasi se spravm iz šotora, pol 8ih. Huhu, toleje pa blo, ni slabo, glede na kakšnem terenu sem spal – počez u klanc. Sem bolj na izi, tako da je ura skoraj pol 10 ko štartam. Končno, ravna cesta, kilometri kar letijo mimo in sem ob 11ih že pred carino & mejo z Gibraltarjem. Juhu, zmaga.

Povsod skuterji, še več kot v italiji. Jih čisto zastopim, avtomobili so za ozke ulice preštorasti, kolesa pa odpadejo zaradi vseh klancev. Pridem do »Europa point-a«, kjer se že vidijo hribi Afrike. Pa če to ni zakon ej. Če bi vetr pihov v mojo smer bi jo pomoje že vohou lahk :)

Opice nisem srečal nobene, ker s kolesam nisem rinil v tist hrib, sem pa videl tablo, kjer opozarjajo da naj turisti nimajo hrane na vidnem mestu. Pa da je hranjenje opic prepovedano - kazen 500 funtov.

Potem pa nazaj, med labirintom uličic najti pot ven, sicer sem imel namen iti na pivo, pa mi vsa ta gužva ni preveč ušeč. Na meji me skoraj vrže na rit – dobr da že sedim – vrsta pred carino cca 500m, v S kači 3 x po 2-4 vrste avtomobilov. No, motoristi in kolesarji imajo posebno kolono, ki se premika malo hitreje, tako da za izstop iz Gibraltarja čakam »samo« 10minut. Pa vsi skuteristi prižgan motor, 2takt, komej dihaš.

Po avtovii pridem v Algeciras, ker druge poti pač ni, potem pa iskanje poti za naprej. Res ne vem kaj bi če ne bi imel s seboj navigacije, oznake so samo za avtovio, za ostalo pa – kakor se znajdeš. Vprašam policaja če je cesta to Tarife uredu za kolesa, prau da je prometna, mučas gor-dol in še neki. Kva, no komprende, sory. Fffffff, aaja, vetr. Ni panike, klancov sm se zdej tko že navadu, vetra pa tud. Table pravjo da je do Tarife še 18km, ura pa 17:00. Super, jo bom ujel še v soncu, skupaj s plažam. Brcam v hrib, do mini prelaza – 340mnv, ko zavijem s ceste da bi naredil par fotk obale Maroka, ki se že res lepo vidi, pa naletim na dva nemca na kolesih. Sta ravno iz Lizbone in gresta približno po moji poti, tako da si izmenjamo informacije, poslikamo, potem pa naprej.

Sončna Tarifa, Afrika je tako blizu da bi lahko plaval do tja,  kva se mam fajn. Pridem najjužneje kar se da s kolesom v Evropi pridt in s tem izpolnim zastavljen cilj. Tam poklepetam z Benom - star je tok kot jest, pa je v Rimu študiral, čez en teden pa leti nazaj v ZDA, ta čas pa izkorišča za ogled Evrope. 

Ker mi ostaja čas, dobim eno fajn idejo, pa me kmalu mine, ko mi povejo ceno dvosmerne karte Tarifa-Maroko; 90€ pa ne dam za hec. Nazaj grede grem malo naokoli, pa v centru naletim na ulice, tlakovane s kamni. Kok jih ne maram, ker mi trese cel kolo, pa res ni fajn, če voziš jajca s seboj… Upam na najboljše in počasi pridem nazaj na asfaltno cesto, ki vodi iz mesta. Zavijem na tekaško/kolesarsko pot ob plaži, kjer kolesariš 2m od oceana, zakon občutek, in počasi začenjam iskati prostor za šotor.  

No, ob plaži ga ne bom našel, ker je polno tabel da je to narodni park in nekej, tako da se odpravim malo višje, in najdem popolno mesto na zapuščenem fuzbal igrišču. Večerjati ob sončnem zahodu, sredi travnika, res, popoln konec super dneva :)