Enajsti in dvanajsti dan

Od Lloret de Mar me vodi glavna cesta proti Barceloni, table pravijo še 63km. Super, bom zgodaj tam. Sama pot je lepa, z malo vzponov/spustov, tako da kar hitro napredujem. Malo mi sicer nagaja čelni veter, ampak se ne dam, nič mi ne more zbrisati nasmeha z obraza. Ooo, plaža je tako blizu da mi veter z morja šprica vodo, hudooo. Kasneje šele opazim ročno avtopralnico. Pridem do Barcelone, pa kar ne morem dočakati centra mesta. Oz. pač tistega kar naj bi bilo v Barceloni za vidt. Priznam, nisem naredil domače naloge in pojma nimam kaj nej grem gledat. Srečam tipa na otovorjenem kolesu, pa ga povprašam za officine de turistico al nekej. Prau da je na istem kot jest, je lih z vlakom sem prišel. Mark, Grega, najs tu mit ju tu. Pa sva se odločla da bova skupej hitrej najdla informacije. On je sicer Irec, pa je šel malo po franciji, malo po španiji, jutri pa leti nazaj domov. Informacije so v kleti, zato se po tekočih stopnicah zapeljeva skupaj s kolesi. Varnostniku to ni ravno všeč, zato greva ven skozi drug vhod. K una pesmca o lisički pa jagru k jo čaka…  Now, why don't we grab a beer? Ja itak, sej mam čas. Planiral sem sicer 3h lutati po mestu, ampak, vseeno če to malo skrajšam pa greva na pivo. Malo podebatirava, pa je takoj ura in pol naokoli. On gre poiskat motel, jest pa pot ven iz mesta, pa spotoma še kakšno fotko narest.

Tu pa se začnejo težave. Vprašam dva policaja kje je Castelldelfes, s kolesom, pa me čudn gledata zakaj bi hotu ke in da ne vesta. Gledam navigacijo, samo avtovia-hitra cesta. Lutam, najdem pot iz Barcelone, proti jugu, ko kar naenkrat vse poti vodijo na to avtovio. Ja nč, bom pa šu še jest. Pa si kmalu premislem in nekje najdem eno ozko potko da jo zapustim, medtem še prevrnem kolo … ja, vglavnem iščem drugo pot, ki pa žal ne obstaja. Ustavim se še v trgovini, ko se spomnim da še vedno nisem kupil plina za kuhat.  Bomber gas, če bo kdo rabil v španij to kdaj, jest sem za to potreboval 10min da sem razložil kaj rabim. Oz. narisal, dobr da mi gre Activity tako dobro. Pa ga niso imeli, Bom pa še danes na mrzli večerji. Naprej me pot vodi čez polje, kjer ob pol 9ih obupam in postavim šotor za hlodi ob cesti. Prav lepa lokacija, ravno še ujamem sončni zahod, malo je nerodno le to da je na privatni zemlji. Toasti s tuno pa tudi niso tako zanič. Jutri je nov dan, upam da najdem pot proti jugu, če ne mi ne preostane drugega kot da se podam v notranjost države in nadaljujem tam… Ko se stemni, opazim da je Barcelona še vedno tako blizu da njene luči osvetljujejo nebo tako močno da v šotoru sploh ne potrebujem luči. Zaspim kot ubit ravno tako.

Lahko noč

Ne morem verjeti da se začenja že dvanajsti dan, skoraj 2 tedna se že potepam. Ustanem ob 6ih in prehitim sonce, ki se prikaže kakšnih 15 min po tem ko pogledam iz šotora. Nimam veliko za spakirat ker sem ¾ stvari pustil kar na kolesu, pojem kar mi je ostalo toastov in se odpravim na pot. Še vedno ne vem kam, čisto izgubljen, vendar se v upanju, da se bo čudežno pojavila cesta primerna za kolesarjenje ki je na zemljevidu ni, odpravim proti jugu, jugozahodu. Sledi kakšnih 5, 10km makedama po poljskih cestah sem in tja, malo naprej in malo nazaj, pa probat drugo pot, potem pa končno najdem večjo vas in prve ljudi tako da z njihovo pomočjo počasi pribrcam do morja. Ob postanku enega fanta vprašam za pot, pa mi pravi lahko z vlakom, pa pravm ne ne kolo, prav zakaj, a nimaš denarja. No mogoče res tako zgledam, z nutelo in toasti na klopci in štumfi ki se sušijo na prtljažniku. Kaj pa nej, jih je treba UV sterilizirat …No, tam šele vidim da imajo ubistvu dve cesti, C-31 in C32, ena z rdečo in ena z modro oznako, modre so avtovie, kjer kolesa niso dovoljena, na rdeče greš pa lahko, čeprav je nevarno. Dan je bil takoj lepši ker sem vedel da če se je držim, grem direktno ob obali proti Tarragoni.Tako mi ne preostane  drugega kot da se vključim nanjo in brcam, brcam. Zelo luštna cesta ob skalnati obali, kar sicer pomeni veliko vzponov/spustov, a sem se jih že tako navadil da me niti ne motijo. Noge so se pa tudi že utrdile (ne utrudile) tako da lahko tudi v klance na gor lovim amaterje na specialkah, pa čeprav imajo 30kg lažja kolesa. Na ravninah pa tako nimajo za burek :P

Ob cesti zagledam McDonalds in se odločim da je čas za kavico. Sledi še kakšnih 40km do Tarragone, upam da bo vmes kakšna fajn plaža, potem bo pa počasi dost za danes. No, bomo videli :)