Okol rt v varžet - sedmi in osmi dan

Sedmi dan spim malo dalj kot ponavadi in ustanem šele ob pol 8ih, tako da sem na poti 15 čez 8. Lepo podeželje in za dobro jutro sledi vzpon čez »prelaz« na 192m, kar se sicer ne sliši veliko, vendar če štartaš od morja, je vseeno nekaj -  potem se pa cesta večinoma spušča proti Toulonu. Tam v krožnem križišču narobe zavijem in se začnem vzpenjati, po najbolj severni cesti Toulona, namesto da bi šel po ravnem ob morju. No ko končno pridem do bolj ravnega dela mesta in iščem izhod iz mesta, se zgubim, sprašujem domačine pa me vsak drugam pošlje. Najslabš je pa ko vidiš cesto ki pelje v Marseille pa ne smeš gor ker je hitra cesta. No, nekako mi uspe pridt ven, pa me napotijo po ovinkasti poti ki vodi med gore in se začne vzpenjati. Pa ne že spet no, jest  bi rajš ravnino. No po kakšne pol ure vzpona pridem na vrh, nekakšne planote, očitno zelo rodovitne, ker je polno vinogradov. Navigacija pravi da je do Marseilla še 56km, na bencinski vprašam za smer, pa me pošlejo v drugo kot navigacija, sam se pa odločim za tretjo, ki je zgledala najkrajša. Cesta se počasi spušča, pridem v La Ciotat, kot je bilo v načrtu in vidim da je »twin city« Kranja, zanimiu. Tam se spet zgubim, ker naivno mislim da čez center in ob morju sigurno prideš zahodno proti Marseillu. No, pa ne, in mi moja napaka spet vzame skoraj eno uro. Iz telefona iztisnem še zadnje % baterije in na navigaciji pogledam kam, pa se zopet odločim za krajšo pot. Napaka. Cesta se že spet začne vzpenjati in klanca kr ni konec. Po uri in pol švicanja v hrib se končno začne obračati in pod sabo vidim Cannes. Al neki. Najbolj žalostno pa je da iz njega vodi pot v Marseille, ki gre spet na gor. Pa nič ne moreš naresti kot da se spustiš proti morju in nazaj gor. Route des Cretes, prav pogooglat morm ko pridem domov. Iz Cannesa spet navzgor, po planoti, in spet spust končno proti Marseillu. Tistih 56km premagujem že 5 ur. No sam Marseille sem želel čimprej zapustiti, ker mi vsa ta gužva v preveč natrpanih mestih in premajhnih ulicah ne ustreza, ko se spet zgubim. Nekako imam največ sreče z napotki pri policistih, zato vprašam kar njih… pa še povejo ti če se sploh lahko voziš po tej cesti.
Nekako uspem priti iz centra in se usmeriti proti naslednjemu cilju, ko mi kar naenkrat zablokira zadnja guma. Pogledam – odlično, dinamo je pršu med špice, kako, ne vem. Malo pokrivim, nevem zakaj ga ne dam dol, saj ga itak ne uporabljam, ampak dobr, za vsak slučaj ga pustim tam. Od Marseilla naj bi bilo še 40km do cilja, ko mi zmanjka toastov, trgovine pa nikjer nobene, zato pojem kar mi je ostalo nutele kar z žlico… pa poplaknem z vodo&multivitaminskimi tableti. Dobr,za eno urco bo. Pot me ponovno vodi skozi dolino, čez tunel in ko pridem na ravnino, me nekej zbega. Sonce je direkt pred mano, torej grem na zahod. Ampak morje je pa na moji desni. Navigacije ne morem uporabiti, ljudi pa nikjer, tako da mi ne preostane drugega kot da gonim naprej in upam na najboljše. Na avtobusni postaji vidim da je to sicer res morje ampak samo en zaliv, nekako tako kot Punat na Krku… 

Naprej proti Martiguesu, ko imam na levi strani Lidl, pa si rečem da bom že v naslednji vasi kej našel, se ne bom ustavljal tukej, ker bi mogel obrniti in iti 200m nazaj. Še ena napaka. V Martigues pridem 15 do 8ih, trgovine pa zaprejo ob pol 8. Šit, kaj pa zdej, edino kar imam za jest so špageti. Dobr, nekej bom že, natočim vodo in grem naprej, počasi iščem primerno mesto za šotor. Najdem ga ob cesti na zapuščeni motocross stezi. Super, postavim šotor, skuham špagete, ki so odlični, čeprav brez vsega, me niti ne moti ker sem tako lačen. Uspel sem prevoziti načrtovano pot, a malenkost drugače in, kot bi rekl, okol rt u varžet, s tem da so bili vmes še 3je hudi vzponi, tako da zaspim še pred temo.

Osmi dan vstanem bolj zgodaj, malenkost sem žiučen ker sta se prejšni dan okoli šotora sprehajala dva starejša zakonca, pa res ne bi rad imel problemov, tako da hitro pospravim in sem ob pol 7 že na cesti. Kmalu me nasmeji igračka sredi ceste, kaj je tam delala oz. kako je tja prišla, res ne bi vedu.Mogoče jo je mož najdu pa vrgu skoz okno med vožnjo...

 Table proti Arlesu me usmerijo na cesto, ki postaja skozi širša in hitrejša, na koncu vozim dvopasovni cesti z omejitvijo 110km/h.  

Zopet sama ravnina, nikjer žive duše, ko se spomnim zakaj sem tako hitro imel vse spakirano zutrej. Nč čudnga, če pa še nism nč jedel. Postajam skoz bl lačn, s sabo mam samo še 0,5l vode, pa nikjer nobenega. Po 35km na cesti stojita dva delavca, ki mi razložita da je ta cesta OK za kolo še 3km, potem se pa spremeni v hitro cesto in moram prej dol. No super, končno malo civilizacije, pridem v Arles, ko spet izgubim liste na katerih imam napisano pot. Grem nazaj po isti poti in jih najdem kakšen kilometer nazaj. Grega, bo treba bl pazt na to. Na turističnih informacijah za 5min dam filat telefon in računalnik, medtem se pozanimam o trgovinah, kako naprej, pa mi prijazno dajo še zemljevid, tako da se mal bol znajdem sedaj. Grem v Hofer, tu se sicer imenuje Aldi, po toaste in marmelado, pa jih ¾ zmanjka kot nič, zdej ko sem za silo sit grem pa lahko še v Meka da se javim. Torej, to je to, upam da se beremo kmalu.