Dvanajsti in trinajsti dan

Pot me vodi naprej in se vseskozi bliža plaži, naenkrat sem čisto ob njej. Tok je fajn kolesart po Španiji da se režim k pečen mačk, sm reku se morm prov slikat da vidm kok butast zgledam. Haha, zlo. Ura je 13:00, ko mi postane vroče, pa se odpravim naprej kar brez majce. Zdržim do pol 2eh, ko zapeljem na plažo in se vržem v morje. Kok je pasal, čeprav je voda še zmer malce mrzla ,ti prov fajn skp one potegne. Še mal se povalam po plaži, potem pa pod tuš. Ko bi vsaj delal. No, bom pa mal slan, jebiga.

Sam na prazni plaži :)

In že sem naprej proti Tarragoni.Okrog treh postanem lačn, odprem marmelado ki sem jo prej kupil, spet pomarančno, vendar druga, v upanju da ne bo tako zanč. Ja itak. Osel gre enkrat na led, Grega gre dvakrat. Vsaj. Po treh žlicah mi ni preostalo drugega kot da gre v smeti. Žal.  

Grem naprej in ko ob cesti gledam kako naprej, me nekdo ogovori. Ves zatopljen notr v navigacijo pogledam, in čez cesto ustavi en kolesar, z otovorjenmu kolesam tako kot jest. Francoz. Padeva v debato, gre od obale španije dam v francijo, kontra k jest skor. 

 Ko se kar naenkrat mem pripelje en goreč skuter. No nadaljevanje sledi v slikah. Štala :D

Dobr da sva se z Matthiasom srečala, če ne bi oba falila tega gorečega skuterista.  Spet sem na nacionalni cesti, vendar kmalu zavijem dol in ponovno ob obali. Nasmešek mi poskuša zbrisati nasprotni veter, ki je reeees močan, pa mu nekako ne uspeva. A-a, ne dones. Sledi cca 20km kolesarske poti popolnoma ob plaži, ki se kar naenkrat konča, pa sem spet na navadni cesti. Se kar malo razvadiš miru in razgleda….

Spomnim se da potrebujem plin, zato v neki vaški trgovini vprašam, nimajo. Po poti poskušam še na različnih bencinskih postajah, nič. Potem pa v eni trgovini naletim na prodajalca, ki se ravno odpravlja tja ker to verjetno majo - ferroseria. Pa gre kar z mano, da ne bom falil. Zakon, za bombo plina plačam 1.35€, sm kr debel pogledov. Odlično, danes bo dobra večerja. Postajam vse bol lačen, oz. po pravici povedano lačn za znoret, pogledam na uro,19:03 ja nč čudnga, sej že 4 ure nism jedu. Sem utrujen, lačen, desno koleno me boli, pa še kontra veter. Plus kolo škriple že toliko da me je skor sram se z njemu vozit. Če ne bi bil tko dobr dan, bi se mi Španija počasi že začenjala zamerjati. Ravno takrat dobim občutek da me nekdo dohiteva – pogledam nazaj – traktor, s cca 40km/h. Pospešim na vso moč, bom lačn kasneje, noge me pa tud lahk poznej bolijo če hočejo, za zavetrje v kontra vetru se splača potrudt. No ko ga ujamem, čez 50m zavije desno s poti. Fak of ane. No, naprej sem šel bolj počasi, ko pridem do Miami Platje. Pa si zapojem Ajm in majemi bič!  

Tam najdem še eno ferroserio in nabavim sprej za ketno. Kolo spet laufa kot nov, jest pa počasi začenjam iskati primeren prostor za šotor. Malo nižje ob cesti se zdi nekaj primerno, pridem dol – ne me jeb*t, kot si že cel dan pojem Poletno od Čukov – ko pod oljko maš svoj dom… - nasad oljk. Si izberem eno in postavim šotor. 20:03 je postavljen in testenine se že kuhajo. Zdej sem bil dva dni brez tople večerje tako da si danes privoščim makarone z lignji in tunami. Zmažem jih kot nič, čez 10 min sem spet lačen, tako da si namažem še 4 toaste z marmelado, potem pa zaspim kot ubit.

Ponoči tako piha da se večkrat zbudim, ubistvu me je strah da mi ne bo odprlo šotora. Res ne bi rad ostal brez strehe nad glavo ko imam pred sabo še 20 dni. Danes je trinajsti dan, dobr da ni petek, če ne bi me že mal skrbel kaj vse me bo čakalo na poti. No proti jutru se veter umiri, vendar me skoraj vrže na rit ko stopim iz šotora - shladilo se je bolj kot ponavadi. Vendar me ne zebe dolgo, saj me kmalu pozdravi klanec in me ogreje. Pot me vodi skozi nekakšen oblak smoga al nekej, nisem mogel pogruntati kaj bi lahko bilo - ker ni nikjer videti da bi bil kak dimnik. Gonim mimo polj veternih elektrarn, potem se začnejo pojavljati še nasadi pomaranč... oz. dreves kjer rastejo pomarančne, kakorkol se jim že reče? Nekaj jih je še gor, ampak mislim da so od lanskega leta, zato se ne trudim da bi rabutnu kakšno. Po kakšnih treh urah magistrale se je naveličam, ravno ko pridem v Amposto, kjer najprej poiščem trgovino in se oskrbim s toasti in marmelado. Potem pa najdem eno zelooooo luštno cesto, vzporedno z magistralo, ki je skoraj popolnoma brez prometa, pa še veter v hrbet, tako da lahko kolesarim s cca 30, 35km/h. Ob obali sem kot bi mignil. Do 12ih zmanjka vseh 20 toastov ki sem jih prej kupil. Naletim na zelo luštno avtobusno postajo: ustavim se v Vinaros-u,kjer najdem wi-fi bar. Naročim kavo, zelo prijazna natakarica je pa tudi zelo gobčna, čeprav se sporazumevava malo po angleško, malo po špansko, je navdušena nad mano in mojim izletom. Gratis dobim še Tortilla de potata, če sem prav razumel, ker mi želi lepo potovanje. Ma Španija, ti si zakon.