6in20i dan

Zjutraj se mi ustavi srce. Ravno sredi zajtrka se pred dovozom k hiši, pred katero sem kampiral ustavi avto in en izstopi. O fak, pa ne da ni zapuščena, tako kot zgleda – ne vem kako bi razložil kaj delam pri njih na vrtu. Na srečo se odpelje naprej. Uf, tole je blo pa blizu. Pojem do konca, tok sm si skuhov da moram umes dvakrat počit, na koncu se odločim da še mal poležim, pa je spet ura skoraj 9 da štartam.

Kmalu me na poti preseneti luštn grad, drugače pa ni nič posebnega na poti. Razen tega da umes prav fajn odletim na eni kolesarski poti, ko zapeljem v nametan pesek, pa nimam časa se odpeti s pedal. In to ravno 50m naprej ko me ena res luštna bejba prav lepo pozdravi, kot v filmu. Zapestje in dlan je ne odneseta najboljš, ampak, nekak bom že, važn da so noge cele.

Okoli 11ih pridem v Huelvo, in se odločim da grem kar naprej – ni nič posebnega v mestu za vidt – proti Portugalski.

Kakšnih 5km pred mejo, ko sem malo zgubljen, pride mimo en Španec na kolesu, pa mi razloži kje nej grem; sicer je avtovia, ampak samo 500m, potem čez most, in že sem na Portugalskem.

Pri nas je boljš označen k prideš iz ene občine v drugo matr… tle pa samo ena mini tabla. Malo sem upal da bom lahko naredil kakšno sliko na meji, pa ni nobenega pasu ob cesti, in ni šans, k mem vozjo 100+. Pa vseeno, juhuuu, na Portugalskem sm, zdej je pa res že blizu cilj.

Najprej šok, kakšne ceste so tukaj, čist zrukane. Me bo sam zarad teh cest rit začela bolet, zadn tedn, k me prej 25dni ni :)

Jezik tukaj je dost drgačen kot španski, ravno ko se v dveh tednih malo navadim španščine, mi ne pomaga prav veliko. Zdi se mi nekako tako, kot da bi križal španščino z naglasom Rusov, prav smešn jezik.

Mal že naveličan vsega, ker mi je  motivacije začel zmanjkovat, odkar sta Gibraltar&Tarifa za mano, se ob 4ih kuham v vročini. Zapestje se končno malo umiri, da lahko vsaj normalno prestavljam. Počasi se prikolesam v Taviro, prvo večje mesto čez mejo, poiščem internet, in se malo ohladim v lokalu. »Malo« je bilo kar naenkrat dve uri in pol, nato se odpravim naprej, za danes sem rekel da pridem še 20km nižje. Med potjo, lih mal klančka na gor, sm lih  vs zasanjan, pa me prehiti en na specjalki. Prov važn. Ma prehit me, nej se ti zdi. O ne, ne boš, se odločm čez pou minute, ko ma cca 300m prednosti. Ne zdej, k mam 3000km za sabo. Je kr debel pogledov k sm se z mojo  kravo v klanc gor kr mem odpelov… Po ravnini je pa tk zadej ustov, pomoje bo še par dni ego trpel…

Potem pa skočm še v štacuno, in poiščem plac za šotor. Malo nad mestom, pod borovcom, sredi »gozda«. Kar luštno :)

Sem tok zgodn da lahko pojem in napišem vtise še »zunaj«, me tema še ni ujela. Prav len poležavam v šotoru, pa razmišlam da bi blo res dobr it po spalko na kolo. Pa se zbudim čez 3 ure, v temi, v odprtem šotoru, seveda, brez spalke. Dobr da ni že kej po men lezl :D

                                                  

S1E25 - petindvajseti dan

Brmbrmbrmbrm brmm brm brm    brm brm    bm bm                       bm.

 Šit, avto se ustav ene 50m od šotora – imam ga ob cesti, v zavetju kmetijskega objekta, vendar se me s ceste vseeno ne vidi. Ustanem, vsaj toliko da se oblečem (da me ne bodo lih nagega iz šotora spravl) in poslušam. Nič, ali me niso videli al pa jih ne motim. So pa zgodnji tile Španski kmetje, ura še 7 ni pa oni že pokonc. No, ko sm že buden je vseeno, če si še zajtrk nrdim. Učeraj nisem dobil jajc (nedelja) tako da si naredim samo testenine s cukrom. Kr fajn :) Lih med tem ko jem, pride mimo še en avto in ustavi zraven šotora, očitno lastnik parcele. Me lepo pozdravi, pa gre naprej. Hm, ja prov ane, super.

Sej prov da so me zbudili, ob 8ih sem že na kolesu, da ne bom spet v vročini kolesaru. Najprej me pot vodi po polju, na srečo je boljša pot kot učeraj, prevozim cca 5 soriških polj, hehe, in končno pridem do večjega mesta in glavne ceste. Ob 11ih sem že v Sevilli, odlično, uro prej kot sem pa načrtoval. Najprej trgovina, nato turistične informacije. Sevilla je reeeees lepa, samo spet, tako na kupu da težko kaj slikaš. 

 

Sem bi res rad še kdaj prišel. Edino vročina ubija, ob 12ih je 33°, ob 2eh ko se spravim v McDonalds pa table kažejo 38°C. Ob 4ih zaspedim zadnjo tablo, 39°C. Še ko se vozim, im mi piha veter je vroče. Tle res ni za zdržat poleti pomoje. Nekako zapustim Sevillo in spet pridem na bolj umirjeno cesto, ki vodi čez podeželje. Ful luštno. Še 30km do planiranega cilja, ura pa šele 6. Kok mam časa ej. Kaj če bi šu za kakšne pol ure v senco, vsaj da se vročina mal poleže? Kar naenkrat pa ob strani zagledam stolp, o katerem sem bral na wikipedii. TLELE 

Itak da grem pogledat, ne morm vrjet da sm ga kar tako najdu. Čez polje in park pridem nekako do ceste ki vodi do samega središča te sončne elektrarne, poslikam, nato pa nazaj. 

 Spet en tak krog, ki mi uzame 1 uro in pripelje na isto mesto. Tokrat vsaj ni bil za brezveze. Počasi se mi bo začelo muditi, ker moram ujeti še odprte trgovine. 2 uri časa imam za 30km, to pa res ne bo problem. Pa se začne, lahko bi že vedel do zdaj, klanc in kontra veter. Pa še vode mi zamnjka, ker je pokrajina taka da ni nobene vasi nikjer. Že kar fajn dehidriran pridem končno do vasi, tjene aki gasolinjera? Zakva? Rabm vodo. Pa mi prnese mama litr pa pol zamrznene vode. Mučas gratias. No, vseeno sem mogu ustavt pr naslednmu baru, da sem se lahko takoj odžejal, nekako mi led nč ne pomaga. :D Do večera se pa mogoče stopi. 

Močno prtisnem na pedala in pridem v La Palmo 15 do 9, še trgovino je potrebno poiskati. Na vsako minuto sprašujem če grem prav, res ne bi rad zajebal in se zgubil, pa prišel pred zaprto trgovino. 20:53 parkiram pred štacuno, odprta je do 21:15. Zakon. V baru še dotočim vodo, pa naprej, proti Huelvi. Ker sonce že zahaja, se mi že kar malo mudi. Ob cesti opazim poraščeno območje, pa zavijem na prvo možno pot – direktno pod palmo pred zapuščeno hišo. Ker ni nobenga nikjer, se odločim da bom prespal kar tu. Fajn plac, pod palmo, tole sem pa res imel orng srečo.

Štiriindvajseti dan

Dan se začne tako kot ponavadi, da sem zrihtan je ura 9. Potem pa makedamska pot nazaj v mesto, kar jo je ostalo od učeraj. Na bencinski me pošlejo po eni poti, edini, ki ni avtovia, in gre vzporedno z vlakom. Lutam sem in tja in jo po pol ure najdem. Super, 18km makedama. Ampak je kar lep, pa nekako gre. No v naslednjem mestu nimam take sreče, moram vseeno na hitro cesto. Ker je nedelja, se odločim da bom danes zabušaval, zato se namenim proti plažam. Samo da se losam teh velikih mest in avtovij. Vmes naletim na dirko daljinsko vodenih avtomobilčkov. Matr so letel.  

No, ob pol 2eh res pridem do luštne plaže, 800m mivke, 50m v širino. Se kar da uživati tukaj. Malo se namakam v Atlantiku, plavati tako ali tako ne morem prov veliko, ker ne morm skp prstov dati, tako da maham v prazo :D

Poležavam, čas pa kar leti, in kar naenkrat je ura 6, ko bi blo pa vseeno fajn se mal bližje Sevilli premaknt, da bom jutri imel manj za gont. Spet moja telovadba pri preoblačenju in pucanju mivke, potem pa na kolo. Po stranskih cestah grem skozi ene vasi, take, mrtve mi delujejo. Res se vidi da je španija orng v krizi. 

 

Potem pa kar naenkrat pridem v naravni park, in spet makedam. Amapk tak, zluknan. Po kakih 500m opazim da gre vzporedno kolesarska/peš pot. Super, samo čez 20m mivke je treba pridt.

Ne vem kakšen rezervat naj bi bil to, ampak edino kar sem v njem videl sta tedva hrošča. Fajn jima je, jest bi tud mel ceu park sam za seksat...

Najprej je kakih 10km kolesarske poti, potem pa samo še totalno podrta asfaltna cesta.

No, kasneje mi pot prekrižajo še ovce, pa zajci, pa en črn petelin ki laufa po vod. A to obstaja? Al pa ni bil petelin…

Kadar se začne makedam, sem vesel, ker gre po njem hitreje in lepše kot po zrukani cesti. Po treh urah, malo čez 9, se odločim da imam dovolj, in šotor postavim ob enem kmetijskem objektu. Upam da se jim jutri ne bo prav mudilo na polje. Danes sem prevozil več kilometrov po makedamu kot po asfaltu se mi zdi, res test za gume. Me je kar skrbelo, z 6barov po ostrem makedamu. Pa so zdržale.

Medtem ko kuham večerjo me spremlja sončni zahod, v prav lepih barvah. O ja, začenjam čutiti posledice sončenja, fajn me je opekl po nogah... To bo žurka ponoč.

Triindvajseti dan - brezvezn dan

Ko se bašem ven iz šotora se čisto zmočim. Kva je pa to?! Vov, tok vlage je v luft da je šotor čist mokr. Pa čevlji ki sem jih pustil zunaj tudi. Tokrat se odločim da še malo pospim, vsaj tok da se pokaže sonce in malo posuši šotor. Čez pol ure vseeno vstanem, naredim zajtrk in počasi spakiram, se mi nikamor ne mudi. Plan je priti do Cadiza, table pravijo da je 90km do tja. Potem pa poležat mal po plažah, preden grem spet v notranjost. 

Cesta je sicer luštna, nekako 2,3 kilometre od obale, brez hudih vzponov, tako da se ne matram prav zelo. Čez polja vetrnih elektrarn in mimo polj sončnic. Okoli 12ih se odločim da grem na plažo že prej, Cadiz lahko počaka. Pa zavijem z glavne ceste, nekako pririnem kolo do plaže, pa mi ni všeč, tako da obrnem in grem naprej, pa pridem -  nikamor. 

Navigacija, pa 10km krog, da pridem tja koder sem se odcepil. Pa eno uro za brezveze zapravil, ko bi lahko poležaval. Kar malo jezen nase, pridem v Chiclano, kjer se na bencinski pozanimam o možnostih da pridem sploh do Cadiza. Imam srečo, ker ena Španka pa le govori angleško, tako da mi nekako pove, da so samo avtovie, ampak da očitno nekje more biti kolesarska pot, ker je že vidla kolesarje. No, upam da jo najdem, mučas gracias, adios. Potem mi pa pot. Na drugi bencinski me napotijo na drug konec mesta, kjer naj bi prišel za ograjo, da grem lahko potem po stranski poti, vzporedno z vlakom in avtovio.  Pa na poti srečam kolesarja, pa pravi da je vseeno če grem kar po avtovii, bom hitrej. 

Pa sem šel, 7km se matram na polno v kontra veter, pridem pa vseeno. Turistične informacije so v soboto ob 6ih že zaprte, fajn se majo tukej. En turist mi posodi karto da jo slikam, da se vsaj približno znam orientirat, pa grem malo naokoli. 

Naletim na poroko, kasneje še na eno cerkveno fešto, ne vem kaj. Mogoče sem pričakoval preveč, ali pa nisem našel vsega, ampak sam Cadiz name ni naredil zelo velikega vtisa. Nekako sem upal da bom lahko zapisal da je blo vredno se matrat pa prekrške delat, pa ne bom. Nazaj grede najdem tisto stransko pot, tokrat imam veter v hrbet, pa mi ne pomaga prav zelo ker je makedam, jest pa z jajci v torbi. Nekje sredi poti zavijem proti morju in ne kompliciram ter postavim šotor kar na plaži. Ob pol 9ih imam kuhano večerjo, danes sem uzel 1kg špagetov, tko da se nažrem k pujs, zaspim pa tudi še pred sončnim zahodom. Danes se mi pa res ni zgodil čisto nič omembe vrednega; še Cadiz me je pustil hladnega. Ah, bo pa jutri bolje. Aja nedelja je... no, bomo videli kaj bo.

Dvaindvajseti dan

Danes me zbudijo sončni žarki skozi šotor. Uf, sem pa potegnil. Počasi se spravm iz šotora, pol 8ih. Huhu, toleje pa blo, ni slabo, glede na kakšnem terenu sem spal – počez u klanc. Sem bolj na izi, tako da je ura skoraj pol 10 ko štartam. Končno, ravna cesta, kilometri kar letijo mimo in sem ob 11ih že pred carino & mejo z Gibraltarjem. Juhu, zmaga.

Povsod skuterji, še več kot v italiji. Jih čisto zastopim, avtomobili so za ozke ulice preštorasti, kolesa pa odpadejo zaradi vseh klancev. Pridem do »Europa point-a«, kjer se že vidijo hribi Afrike. Pa če to ni zakon ej. Če bi vetr pihov v mojo smer bi jo pomoje že vohou lahk :)

Opice nisem srečal nobene, ker s kolesam nisem rinil v tist hrib, sem pa videl tablo, kjer opozarjajo da naj turisti nimajo hrane na vidnem mestu. Pa da je hranjenje opic prepovedano - kazen 500 funtov.

Potem pa nazaj, med labirintom uličic najti pot ven, sicer sem imel namen iti na pivo, pa mi vsa ta gužva ni preveč ušeč. Na meji me skoraj vrže na rit – dobr da že sedim – vrsta pred carino cca 500m, v S kači 3 x po 2-4 vrste avtomobilov. No, motoristi in kolesarji imajo posebno kolono, ki se premika malo hitreje, tako da za izstop iz Gibraltarja čakam »samo« 10minut. Pa vsi skuteristi prižgan motor, 2takt, komej dihaš.

Po avtovii pridem v Algeciras, ker druge poti pač ni, potem pa iskanje poti za naprej. Res ne vem kaj bi če ne bi imel s seboj navigacije, oznake so samo za avtovio, za ostalo pa – kakor se znajdeš. Vprašam policaja če je cesta to Tarife uredu za kolesa, prau da je prometna, mučas gor-dol in še neki. Kva, no komprende, sory. Fffffff, aaja, vetr. Ni panike, klancov sm se zdej tko že navadu, vetra pa tud. Table pravjo da je do Tarife še 18km, ura pa 17:00. Super, jo bom ujel še v soncu, skupaj s plažam. Brcam v hrib, do mini prelaza – 340mnv, ko zavijem s ceste da bi naredil par fotk obale Maroka, ki se že res lepo vidi, pa naletim na dva nemca na kolesih. Sta ravno iz Lizbone in gresta približno po moji poti, tako da si izmenjamo informacije, poslikamo, potem pa naprej.

Sončna Tarifa, Afrika je tako blizu da bi lahko plaval do tja,  kva se mam fajn. Pridem najjužneje kar se da s kolesom v Evropi pridt in s tem izpolnim zastavljen cilj. Tam poklepetam z Benom - star je tok kot jest, pa je v Rimu študiral, čez en teden pa leti nazaj v ZDA, ta čas pa izkorišča za ogled Evrope. 

Ker mi ostaja čas, dobim eno fajn idejo, pa me kmalu mine, ko mi povejo ceno dvosmerne karte Tarifa-Maroko; 90€ pa ne dam za hec. Nazaj grede grem malo naokoli, pa v centru naletim na ulice, tlakovane s kamni. Kok jih ne maram, ker mi trese cel kolo, pa res ni fajn, če voziš jajca s seboj… Upam na najboljše in počasi pridem nazaj na asfaltno cesto, ki vodi iz mesta. Zavijem na tekaško/kolesarsko pot ob plaži, kjer kolesariš 2m od oceana, zakon občutek, in počasi začenjam iskati prostor za šotor.  

No, ob plaži ga ne bom našel, ker je polno tabel da je to narodni park in nekej, tako da se odpravim malo višje, in najdem popolno mesto na zapuščenem fuzbal igrišču. Večerjati ob sončnem zahodu, sredi travnika, res, popoln konec super dneva :)